Poznamo več vrst statičnih opor, s katerimi razvijamo statično moč trupa (trebušne in hrbtne muskulature, mišic ramenskega obroča, medenice in sprednje strani stegen). V oporah pozitivno vplivamo na stabilnost ramenskega sklepa. Najlažjo oporo predstavlja opora na kolenih in podlakteh (kasneje dlaneh), kjer so boki in noge pomaknjeni bliže telesnemu centru – težišču. Čim bolj jih oddaljujemo od težišča, večjo silo morajo premagovati stabilizatorji trupa in težja je izvedba vaje. Ko uspemo 30 sekund držati oporo na kolenih in podlakteh, se lahko dvignemo na dlani, ali celo v oporo na stopala. Pri opori v skleku (na podlakteh ali na dlaneh) vedno pazimo, da so naši sklepi skočni – kolenski – kolčni – ramenski v eni liniji. Glava je vedno v podaljšku trupa, hrbtenico ohranjamo v nevtralnem položaju.

Najpogostejše napake so dviganje bokov (“strehica”) ali spuščanje bokov (“vleknitev”), za kar so največkrat odgovorne šibke trebušne mišice. Če se pri vadečih pojavljajo te napake prepogosto, že na začetku izvajanja opore, ko še niso utrujeni, se moramo vrniti nazaj na vaje v leži (upogib in izteg), saj njihova muskulatura še ni pripravljena na tovrstne vaje.

Ko je naša kontrola v statičnih oporah zadovoljiva, lahko dodamo oziroma nadaljujemo z dinamičnim gibanjem v teh oporah. Lahko dvigujemo posamezno nogo ali roko, ko smo bolje pripravljeni tudi roko in nogo (največkrat nasprotno), lahko se v opori na dlaneh in stopalih (=opora v skleku) premikamo desno-levo (“hodimo”), velikokrat opore izvajamo s pripomočki (stopničko, žogo), da si na nek način olajšamo izvedbo z dvignjeno površino sprostimo pritisk na ramenski sklep, trebušne mišice nekoliko razbremenimo, po drugi strani pa lahko s pripomočkom povzročimo nestabilno površino (npr. BOSU), kar vajo v tem primeru oteži. V nadaljevanju so predstavljene opore in njihove kombinacije z uporabo lastne telesne mase.